ON

Še en jesenski dan. En izmed mnogih. S čajom v roki, v toplem zavetju odeje se spominjam nanj, na lepe sončne dni. Vse samo, da preženem hlad in samoto v mojem srcu. Šele zdaj to vem Ljubila Sem Ga! {Nasmeh, torej ljubim tudi jaz.}

Spomnim se najine norosti, najine spogledljivosti, veselja in smeha. Tako trapasta sem bila, nisem verjela, da me ima lahko rad, da so mogoče njegovi štorasti komplimenti bili pravzaprav iskreni. Če se samo spomnim najinega začetka, prvega zmenka:) Lepo je bilo. Štorasto in sramežljivo, vendar v vsem tem sva se midva našla! Razumela sem ga in on je razumel mene. Imela sva edinstven humor, ki sva ga razumela le midva. Smeh, ki je bil le najin. Pogovori so se vlekli pozno v noč, o naju, o življenju. Učila sva en drugega, se spodbujala v doseganju najinih sanj.

Našla sva skupno strast, ki sva jo skrbno negovala, nežno in ljubeče. Spomnim se najinega prvega poljuba, prve noči... kot, da sva se iskala celo življenje. Nisva se spustila iz rok vse do jutra, objem pa je trajal še vse naslednje dni.

Kadar je lepo vse prehitro mino, tako je minil tudi najin čas. Slovo je bilo tako filmsko, boleče. Na želežniški postaji, sva se oklepala še zadnjih minut, iskala še zadnje besede. Delala sva se kot, da imava pred sabo še najman 10 dni, da se nama nikamor ne mudi, da se jutri spet vidiva. Nisem si želela, da se me zapomni kot jokavo dekle, želela sem da ohrani mojo vedro sliko. Planila sem v jok tik pred zdajci, ko me je pospremil do vrat, še zadnji poljub in slovo. Ostala mi je le bolečina na vlaku in lep spomin na naju.